V taborišču je umrlo 1,1 milijona ljudi, od tega 1.331 Slovencev
Celoten kompleks koncentracijskega taborišča Aushwitz je poleg treh glavnih taborišč (Auschwitz I, Auschwitz II – Birkenau in delavsko taborišče Auschwitz III – Monowitz) obsegal še od 45 do 50 manjših taborišč. V njih je skupno umrlo okoli 1,1 milijona ljudi, med njimi največ, 90 odstotkov, Judov. V taboriščih je umrlo največ madžarskih Judov (več kot 430.000), potem poljskih Judov (300.000) ter od 70.000 do 75.000 Poljakov. Zaprtih je bilo tudi 2346 zapornikov iz Slovenije, 1331 jih je tam umrlo.
Taborišče Auschwitz II – Birkenau, ki so ga začeli graditi oktobra 1941, je bilo veliko 2 x 2,5 kilometra. Maksimalna zmogljivost taborišča je bila 100.000 zapornikov, Nemci pa so sprva načrtovali celo 200.000 zapornikov. Tri kilometre stran je koncentracijsko taborišče Auschwitz I, v katerem je znameniti napis Delo osvobaja (Arbeit macht frei), ki je bilo ustanovljeno leta 1940, sprva pa je delovalo kot zapor za poljske politične zapornike in intelektualce, pozneje sovjetske ujetnike in nemške homoseksualce ter Jude.
Nacisti skušali odstraniti vse dokaze grozot
Proti koncu vojne so esesovci skušali odstraniti vse dokaze grozodejstev v Birkenauu: novembra 1944 so razstrelili glavne plinske celice in krematorij, kar je ostalo, pa so z dinamitom pognali v zrak 20. januarja 1945. Uničili so tudi Kanado, kakor se je imenovalo skladišče stvari, ki so jih zaplenili ujetnikom. Ime ni bilo izbrano naključno, namreč Kanada je bila sinonim za bogastvo. Čez teden dni je v iztrebljevalno taborišče, v katerem je umrlo okoli milijon ujetnikov, vkorakala Rdeča armada in okoli 7000 izmučenih taboriščnikov je bilo osvobojenih. Nekateri so bili tako slabotni, da so kljub dočakani osvoboditvi zaradi izčrpanosti umrli.
Tanja Ajd Krampl
