Na Jugovi domačiji v Rančah se je pred 80-imi leti zgodila nepredstavljiva tragedija. Nacisti so obkolili hišo, ob poskusu preboja ubili tri partizane, še več so jih postrelili pred hišo, domačijo pa nato požgali. V njej so zgoreli gospodar in še dva partizana. Jeseni leta 1944, le 8 mesecev pred koncem vojne, je podobna žalostna usoda doletela 16 domačij na tem delu Pohorja.
Rodili smo se in živimo v miru, zato si težko predstavljamo, kako je, če ti požgejo dom, ubijejo očeta, mater, brata, sestro, otroke in vate uperijo puško, samo zato, ker govoriš drug jezik, veruješ, razmišljaš in čutiš drugače. Malo je še živih ljudi, ki so preživeli grozote vojne, zato je pomembno, da se spominjamo, da se nikoli ne pozabi in se nikoli več ne ponovi. Svoboda in mir namreč nista samoumevna. Danes po svetu kar 2 milijardi ljudi nima te sreče, njihovo trpljenje in umiranje se nadaljuje tudi v 21. stoletju, nesmiselnim vojnam, v katerih najbolj trpijo nedolžni, zlasti otroci, pa žal ni videti konca.
Spomin na dogodke v Rančah ohranjata Krajevni skupnosti Fram in Slivnica ter Krajevni organizaciji zveze borcev za vrednote NOB Fram in Hoče-Slivnica, za druženje in pogostitev pa poskrbi Društvo krajanov Ranče. To nedeljo se je zbralo res ogromno ljudi. Iz Slivnice so prišli tudi z avtobusom, mnogi pa so lepo sončno vreme izkoristili in na Jugovo domačijo prispeli peš.
Za kulturni program je letos poskrbela Krajevna skupnost Fram. Nastopila je Moška vokalna skupina KUD dr. Pavel Turner, mi pa smo posebej ponosni na prisrčne in čustvene nastope učenk naše šole. Pod mentorstvom Nataše Maver Šoba in Dore Ožvald, so natopile Paulina Pristovnik Gobec, Taja Maver, Ela Ježovnik, Dora Fras, Pia Šoba in Iva Uranjek.
IVA URANJEK je prebrala:
ZGODBO O JUGU, TEŽKO JE BITI HČI JUNAKA
Včeraj sem bila na Jugovi domačiji. Zazrla sem se v ploščo na zidu.
Zazdelo se mi je, da spet vidim očeta Juga. Kot nekdaj je igral klarinet.
Menda je bila poroka in veseli plesalci so s petami udarjali ob tla.
Tudi jaz sem plesala.
A nenadoma sem stopila do njega in mu klarinet izbila iz roke.
Ata, raje bi imela vas kakor vse spominske plošče tega sveta.
Utrujeno se mi je nasmehnil. In poskusil pobrati klarinet.
Jaz pa nisem hotela odnehati.
Ali ti nič ni žal, ata, ker me nisi več mogel objeti?
Ti je res všeč, da na našem dvorišču odmevajo govori, tvojega glasu pa ne slišimo več?
Kaj je lahko vredno tega, da je sedem otrok ostalo brez očeta?
Zdelo se mi je, da se je samo še bolj smehljal. Klarinet je še vedno ležal na tleh.
Srce moje, kako rad bi vam prihranil bolečino.
Kako rad bi spet sedel z vami za mizo pod našo staro streho.
A kako naj ti povem …
Prepovedali so slovensko based.
Prepovedali so slovensko molitev.
Ljudje so še doma po slovensko šepetali.
Bi se še lahko imenoval Jug, če me tega ne bi bilo sram?
Bi lahko pogledal v oči svoji mami, če se ne bi zganil?
O kaj bi dal, da bi vsega tega ne bilo treba. Da bi bilo spet vse kot prej.
Toda ni bilo mogoče.
Pobrala sem klarinet in mu ga vrnila.
Ljubeče se je ozrl name. Videl je, da me ni prepričal.
Pa sem ga vseeno objela.
Obstala sem pred hišo sama. Grozeče mi je bliskal v oči 22. september 1944. Kako težko je biti hči junaka.
Prispevek pripravila: Tadeja Dobaj
Mentorici: Nataša Maver Šoba, Dora Ožvald
